SELITEV DEJANSKEGA SEDEŽA

Avtorica: Ela Žugič

UVOD

Gospodarske družbe na trgu opravljajo pridobitno dejavnost, s katero zasledujejo cilj pridobivanja dobička. Njihovo delovanje je lahko zares učinkovito le, če jim je omogočeno širjenje na tuje trge, kjer sodelujejo s tujimi družbami in pridobivajo nove stranke. Ti ideji so sledili tudi zakonodajalci Evropske unije, ki so pravico do ustanavljanja uredili v Pogodbi o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU)[1]. 49. člen PDEU določa, da se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Pravica do ustanavljanja tako zajema pravico začeti in opravljati dejavnost ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij pod pogoji, ki jih za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.

Čeprav na izbiro pri določitvi sedeža družbe vpliva več različnih dejavnikov, kot so npr. kvalificirana delovna sila, razvita infrastruktura, logistične prednosti, pa eden izmed najpomembnejših še vedno ostaja nacionalna zakonodaja posamezne države, s poudarkom na korporacijskem in davčnem pravu ter področjih kot je npr. čezmejni prenos sedeža družbe.[2]

Vprašanje selitve sedeža se nanaša tako na selitev dejanskega sedeža, kot tudi selitev statutarnega sedeža, z obema posameznima vrstama sedežev pa sta neločljivo povezani tudi dve nasprotujoči si teoriji: teorija dejanskega sedeža in teorija ustanovitve. Teorija dejanskega sedeža sprejema, da je dejanski sedež družbe vezan na kraj, kjer se nahaja poslovodstvo oz. glavna uprava družbe. Po teoriji ustanovitve pa velja, da je sedež družbe v državi, kjer je družba registrirana. 

Države, ki sledijo teoriji dejanskega sedeža, priznavajo svoje družbe le, če so te ustanovljene v skladu z njihovo zakonodajo in imajo na njihovem ozemlju tudi dejanski sedež. Omenjene države zahtevajo izpolnjevanje t.i. teritorialne skladnosti sedeža družbe, po kateri se dejanski in statutarni sedež prekrivata (se nahajata v isti državi). Torej, če ima družba v državi, ki sledi teoriji dejanskega sedeža, zgolj svoj dejanski sedež, ne pripada tej državi, ampak državi v kateri ima svoj statutarni sedež. Da bi bil tej družbi priznan obstoj, pa mora država, kjer ima družba svoj statutarni sedež, slediti teoriji ustanovitve. Samo države, ki sledijo teoriji ustanovitve dopuščajo čezmejno selitev zgolj dejanskega sedeža družbe, oz. povedano drugače, razdružitev statutarnega in dejanskega sedeža družbe je dopustna le po teoriji ustanovitve. Po teoriji dejanskega sedeža je posledica razdružitve statutarnega in dejanskega sedeža izguba pravne subjektivitete.[3]

RAZVOJ SODNE PRAKSE

O vprašanju priselitve dejanskega sedeža je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) prvič odločalo v prelomni zadevi Centros[4] iz leta 1999. V tej zadevi je danski par ustanovil d.o.o. v Angliji, kjer zakonodaja ne predpisuje, da morajo družbe zagotoviti in vplačati osnovni kapital, nato pa želel na Danskem registrirati podružnico. Danska je registracijo zavrnila, med drugim iz razlogov, da družba v resnici na Danskem ni nameravala ustanoviti podružnice, ampak glavni sedež, da bi tako zaobšla nacionalne predpise glede vplačila minimalnega osnovnega kapitala. SEU je pojasnilo, da ravnanje ko državljan države članice ustanovi družbo v drugi državi članici, katere pravila se mu zdijo manj strožja, in nato v drugih državah članicah odpre podružnice, samo po sebi ne pomeni zlorabe pravice ustanavljanja.

Tu je omenilo tudi zadevo Segers[5], v kateri je odločilo, da dejstvo, da družba ne opravlja nobene dejavnosti v državi članici, v kateri ima sedež, a opravlja dejavnosti samo v državi članici, v kateri ima podružnico, ni zadosten dokaz o obstoju goljufivega ravnanja, zaradi katerega bi tej družbi zavrnili uporabo določb prava EU glede svobode ustanavljanja. SEU je glede na navedeno odločilo, da je zavrnitev registracije podružnice družbe, ustanovljene in s sedežem v drugi državi članici, v kateri ne opravlja poslovnih dejavnosti, z namenom izognitve uporabe strožjih predpisov države članice, v kateri naj bi bila podružnica ustanovljena, v nasprotju s pravom EU. Sodišče je nato še dodalo, da se lahko morebitne zlorabe in goljufije poskušajo preprečiti z ukrepi, ki ne kršijo svobode ustanavljanja.

Po zadevi Centros se je v teoriji in praksi razvila razprava o vplivu te zadeve na teorijo dejanskega sedeža. Nekateri so trdili, da je odločitev potrdila vzporedni obstoj teorije dejanskega sedeža in teorije ustanovitve, drugi pa so odločitev razumeli kot zavrnitev teorije dejanskega sedeža, ker je po njihovem nasprotovala svobodi ustanavljanja po pravu EU.[6] Pojavilo se je tudi vprašanje ali odločitev iz omenjene zadeve velja le za situacije, ko družba prenaša dejanski sedež v državo članico, ki sledi teoriji ustanovitve ali tudi takrat, ko država članica sledi teoriji dejanskega sedeža.

SEU je podalo odgovor v zadevi Überseering[7] iz leta 2002, v kateri je družba želela prenesti zgolj dejanski sedež iz Nizozemske, ki je sledila teoriji ustanovitve, v Nemčijo, ki je sledila teoriji dejanskega sedeža. Zaradi spora z drugo družbo, je družba Überseering poskušala sprožiti sodne postopke, a ji Nemčija ni priznala pravne subjektivitete in posledično procesne sposobnosti. Po nemških pravilih bi se družba morala v Nemčiji registrirati, če bi želela, da ji je priznana pravna subjektiviteta. Kljub argumentom Nemčije, pa je SEU zavzelo stališče, da je odrekanje pravne in s tem procesne sposobnosti družbe, ki ju ima ta družba po pravu države ustanovitve, v nasprotju s pravom EU, saj omejuje svobodo ustanavljanja. Torej, kljub dejstvu da država, v kateri ima družba zgolj svoj dejanski sedež, takšne družbe ne priznava kot svoje, pa ji mora, v primeru da gre za državo članico Evropske unije, priznati pravno subjektiviteto.

Po sodbi v zadevi Überseering je še več strokovnjakov menilo, da je teorija dejanskega sedeža v neskladju s pravico do ustanavljanja, vendar so nekateri trdili, da se lahko teorija dejanskega sedeža še vedno uporablja, dokler se psevdo-tuji družbi prizna pravna sposobnost, ne pa tudi omejena odgovornost.[8] 

O tem je SEU odločalo v zadevi Inspire Art[9] iz leta 2003. Takrat veljavna zakonodaja na Nizozemskem je določala, da morajo družbe, ki so ustanovljene po tujem pravu vendar poslujejo na Nizozemskem, izpolniti določene pogoje. Ti pogoji so bili, da mora takšna družba v firmi navesti, da gre za »formalno tujo družbo«, prav tako pa mora vplačati minimalni osnovni kapital po nizozemskem pravu. Zagrožena sankcija za neupoštevanje omenjenih pravil je bila solidarna odgovornost poslovodstva za obveznosti družbe. SEU je odločilo, da je takšen ukrep prekomeren in nesorazmeren, ter da so prepovedani vsi ukrepi, ki bi v državi članici gostiteljici oteževali poslovanje tujih družb ali jih postavljali v manj ugoden položaj kot domače družbe.

Po zadevi Inspire Art so strokovnjaki soglašali, da se teorija dejanskega sedeža ne uporablja več v primerih čezmejnih selitev družb oziroma, da je bila teorija dejanskega sedeža bolj ali manj ukinjena, družbe iz drugih držav članic pa je potrebno priznati kot celoto in ne le glede njihove pravne sposobnosti.[10] 

SEU je v zadevi Cartesio[11] iz leta 2008, ponovilo stališče iz zadeve Daily Mail[12] v kateri je odločilo, da družba, ustanovljena na podlagi nacionalnega pravnega reda, obstaja le po nacionalni zakonodaji, ki ji določa njeno ustanovitev in delovanje. Torej matična država (država, kjer se družba ustanovi) je tista, ki odloča o »življenju in smrti« družbe, ustanovljene na njenem ozemlju. SEU je obrazložilo, da v tem primeru ne gre za kršitev svobode ustanavljanja ter da lahko države članice same odredijo navezne okoliščine, na podlagi katerih se družbe štejejo za družbe njihovega prava. Če torej država sledi teoriji dejanskega sedeža in tako prepoveduje razdružitev statutarnega in dejanskega sedeža, ne gre za kršitev svobode ustanavljanja. S to zadevo je SEU potrdilo sprejemljivost teorije dejanskega sedeža in njeno skladnost s pravom EU.

Predstavljene odločitve SEU so prispevale k harmonizaciji evropskega prava družb, obenem pa so odpravile posamezne ovire prostega notranjega trga.

SLOVENSKA UREDITEV

Kot razvidno iz sodne prakse SEU, je (za zdaj) svoboda ustanovitve relevantna le za vstopne situacije (priselitve), saj morajo države članice tolerirati obstoj družb, ki svoj dejanski sedež prenesejo na njihovo ozemlje. Pri izstopnih situacijah (izselitvah) pa so države članice ustanovitve tiste, ki določajo pogoje za življenje in čezmejno selitev družb, ustanovljenih na njihovem ozemlju.[13]

30. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)[14] določa, da se je za sedež družbe mogoče določiti kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali kraj, kjer se v glavnem vodijo njen posli, ali kraj, kjer deluje poslovodstvo družbo. Iz navedenega je razvidno, da ZGD-1 tradicionalno sledi teoriji dejanskega sedeža. Dejanski sedež je navezna okoliščina, ki se težko presoja v praksi, še posebej v današnjih časih, ko se družbe vse pogosteje širijo na tuje trge, zato ne preseneča, da je termin »dejanski sedež« težko opredeliti, še težje pa preverjati v praksi.[15] V teoriji velja, da se v primeru različnih lokacij, ki so v 30. členu ZGD-1 navedene kot možnosti za določitev dejanskega sedeža, upošteva kraj sedeža glavne uprave družbe, vendar pa to ni uzakonjeno.[16] Glede na navedeno slovenska pravna teorija zavzema stališče, da je čezmejni prenos dejanskega sedeža za domače (slovenske) družbe prepovedan.

Ko govorimo o slovenski zakonodaji, ki ureja določitev sedeža družbe, pa ne moremo mimo Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)[17]. 1. odstavek 17. člena ZMZPP določa, da se za »pravni položaj pravne osebe uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada«. 2. odstavek 17. člena ZMZPP pa navaja, da se pripadnost pravne osebe »določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena.« Glede na ti dve določbi slovensko pravo sprejema teorijo ustanovitve in ne teorijo dejanskega sedeža.[18]

V teoriji se pojavlja stališče, da je po slovenskem pravu za tuje družbe sprejeta teorija ustanovitve, za domače družbe pa teorija dejanskega sedeža. Ker naj bi teorija dejanskega sedeža prepovedovala razdružitev statutarnega in dejanskega sedeža, domačim družbam ni omogočeno, da bi svoj dejanski sedež prenašale v druge države. Kljub navedenemu nekateri strokovnjaki menijo, da slovenska ureditev ne zahteva skladnosti statutarnega in dejanskega sedeža za domače družbe, prav tako pa tudi ne uzakonja teorije dejanskega sedeža – vsaj ne v obliki, ki bi družbam preprečevala čezmejno selitev dejanskega sedeža. Eden glavnih argumentov za to stališče je določba 30. člena ZGD-1, ki alternativno določa tri lokacije, ki lahko predstavljajo sedež, ki bo vpisan v register (statutarni sedež). Če družba v matični državi ohrani le eno lokacijo (katerokoli izmed treh navedenih), se lahko sklicuje, da je njen dejanski sedež še vedno v državi statutarnega sedeža.[19] Glede na navedeno je razumno sklepati, da za odvzem pravne sposobnosti družbe ne zadostuje, da se v tujino prenese sedež uprave oziroma drugega poslovodnega organa.[20] S takšno široko opredelitvijo sedeža je družbam omogočeno, da preselijo svoj dejanski sedež v tujino, ob predpostavki, da ne preselijo kraja, ki je vpisan v register kot sedež družbe. Tako bi lahko rekli, da v Sloveniji velja hibridna ureditev. Ključno je, da takšna ureditev družbam v praksi ne onemogoča čezmejnega prenosa dejanskega sedeža, kar pomeni da družbe lahko širijo svoje poslovanje na tuje trge, obenem pa svoj statutarni sedež ohranijo v Sloveniji.[21]

PRESELITEV DEJANSKEGA SEDEŽA SLOVENSKE DRUŽBE

Kot navedeno zgoraj, slovenske družbe lahko čezmejno prenesejo svoj dejanski sedež, pod pogojem, da v Sloveniji ohranijo eno izmed alternativnih lokacij, ki so predpisane za določitev sedeža. Tu se lahko poraja vprašanje, kaj se zgodi, če se slovenska družba odloči prenesti dejanski sedež v celoti, torej brez da bi eno lokacijo ohranila znotraj ozemlja Slovenije. Kakšne posledice sledijo ugotovitvi, da se dejanski sedež slovenske družbe ne nahaja več v Sloveniji?

V teoriji se pojavlja stališče, da Direktiva o določenih vidikih prava družb[22] matičnim državam članicam ne dopušča, da v takšni situaciji razglasi družbo za nično. 11. člen Direktive namreč taksativno določa ničnostne razloge, nato pa doda, da »poleg ničnostnih razlogov iz prvega odstavka za družbo ne veljajo nikakršni drugi razlogi za neobstoj, absolutno ali relativno ničnost ali razglasitev ničnosti«. Tudi iz sodne prakse SEU ni mogoče razbrati, da bi bil, ob razdružitvi statutarnega in dejanskega sedeža, tak ukrep dopusten.

Strinjam se s stališčem, da je v primeru, če slovenska družba prenese svoj dejanski sedež v drugo državo članico ali v tretjo državo, potrebno sprejeti enako rešitev, po kateri družba ne bi postala nična, prav tako pa se ji ne bi odrekla pravna subjektiviteta. Tak izbris družbe iz registra, brez izvedenega likvidacijskega postopka bi močno ogrozil interese upnikov in družbenikov družb. Prav tako se mi zdi najboljša možna rešitev ureditev, ki bi bila primerljiva rešitvi v primeru kršitve teritorialne skladnosti sedeža SE. Po tej ureditvi mora registrski organ družbo pozvati, da v primernem roku ponovno vzpostavi svoj dejanski sedež na ozemlju Slovenije, ali pa v državo gostiteljico prenese tudi svoj statutarni sedež. Če bi bila v tem primeru država gostiteljica tudi država članica, bi družba svoj statutarni sedež prenesla na način, da bi se preoblikovala v skladu z določili države gostiteljice. Če pa bi bila država gostiteljica tretja država, potem bi družba morala izvesti prostovoljno likvidacijo in se v tretji državi ponovno ustanoviti.[23] V takem primeru bi bilo po mojem mnenju, tako za družbo kot tudi za državo, bolje, če bi v Sloveniji ponovno vzpostavila svoj dejanski sedež. Če družba v podanem roku ne bi storila nič od navedenega, bi registrski organ ugotovil kršitev zahteve po teritorialni skladnosti sedeža družbe in na podlagi tega izdal sklep o prenehanju ter sklep o začetku likvidacije družbe.[24]

SKLEP

V Slovenji je tradicionalno priznana teorija dejanskega sedeža, kar pomeni da je razdružitev statutarnega in dejanskega sedeža prepovedana. Kljub navedenemu nekateri menijo, da slovenska družba teoretično lahko čezmejno prenese svoj dejanski sedež, če v Sloveniji ohrani eno izmed zakonsko določenih lokacij sedeža. Vseeno pa je v praksi čezmejna selitev dejanskega sedeža, brez neke ohranjene povezave s slovenskim ozemljem, onemogočena, zato so družbe primorane iskati alternativne načine čezmejne mobilnosti. Za slovenske družbe in za Slovenijo samo bi bilo dobro, če bi bila v praksi omogočena čezmejna selitev dejanskega sedeža. Družbe bi tako lahko optimizirale svoje poslovanje, obenem pa bi se lahko prosto gibale in učinkoviteje sodelovale z tujimi družbami ter posledično lažje privabljale tuje vlagatelje. Mobilnost družb znotraj Evropske unije je nujna, če si EU želi ostati gospodarsko konkurenčna na mednarodni ravni, še posebej v današnjih časih.

VIRI

Zakonodaja

-          Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o določenih vidikih prava družb, UL L 169, 30/06/2017, p. 46–127.

-          Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, UL C 202, 7.6.2016.

-          Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21, 18/23 – ZDU-1O, 75/23 in 102/24.

-          Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS, št. 56/99, 45/08 – ZArbit in 31/21 – odl. US.

Literatura

-          B. Rajgelj, Slovensko mednarodno zasebno pravo družb, Podjetje in delo, št. 1, 2006, str. 5-24, https://www.podjetjeindelo.si/literatura/PID101D200602V1PS5PE24N1/ (dostopno dne: 10.4.2025).

-          B. Rajgelj, Pravo gospodarskih družb v Evropski uniji, GV Založba, Ljubljana 2007.

-          C. Frost, Transfer of Company's Seat - An Unfolding Story in Europe, Victoria University of Wellington Law Review, letnik 36, št. 2, 2005, str. 359-388, https://heinonline-org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/vuwlr36&div=21&id=&page=&collection=journals# (dostopno dne: 9.4.2025).

-          J. Cremers, E. Wolters, EU and national company law – fixation on attractiveness, European Trade Union Institute, ETUI report, št. 120, 2011, https://pure.uva.nl/ws/files/1194030/127798_R120EUandnationalcompanylawWEB.pdf (dostopno dne: 9.4.2025).

-          J. Prostor, Razdružitev statutarnega in dejanskega sedeža slovenske družbe, Pravnik: Revija za Pravno Teorijo in Prakso, letnik 69 (131), št. 1-2/2014, str. 33-60, https://heinonline-org.ezproxy.lib.ukm.si/HOL/Page?handle=hein.journals/pravnik69&id=33&collection=journals&index=# (dostopno dne: 8.4.2025).

-          P. Weingerl, Razprava o dopustnosti čezmejnega prenosa dejanskega sedeža družbe, Pravnik: Revija za Pravno Teorijo in Prakso, letnik 72 (134), št. 1-2/2017, str. 71-96, https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2926422 (dostopno dne: 10.4.2025).

Sodna praksa

-          Zadeva C-212/97, Centros Ltd v Erhvervs- og Selskabsstyrelsen, ECLI:EU:C:1999:126.

-          Zadeva 79/85, D. H. M. Segers v Bestuur van de Bedrijfsvereniging voor Bank- en Verzekeringswezen, Groothandel en Vrije Beroepen, ECLI:EU:C:1986:308.

-          Zadeva C-208/00, Überseering BV v Nordic Construction Company Baumanagement GmbH (NCC), ECLI:EU:C:2002:632.

-          Zadeva C-167/01, Kamer van Koophandel en Fabrieken voor Amsterdam v Inspire Art Ltd, ECLI:EU:C:2003:512.

-          Zadeva C-210/06, CARTESIO Oktató és Szolgáltató bt., ECLI:EU:C:2008:723.

-          Zadeva 81/87, The Queen v H. M. Treasury and Commissioners of Inland Revenue, ex parte Daily Mail and General Trust plc, ECLI:EU:C:1988:456.

[1] Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, UL C 202, 7.6.2016.

[2] J. Cremers, E. Wolters, nav. delo, str. 5.

[3] J. Prostor, nav. delo, str. 34-36.

[4] Zadeva C-212/97, Centros Ltd v Erhvervs- og Selskabsstyrelsen, ECLI:EU:C:1999:126.

[5] Zadeva 79/85, D. H. M. Segers v Bestuur van de Bedrijfsvereniging voor Bank- en Verzekeringswezen, Groothandel en Vrije Beroepen, ECLI:EU:C:1986:308.

[6] C. Frost, nav. delo, str. 369.

[7] Zadeva C-208/00, Überseering BV v Nordic Construction Company Baumanagement GmbH (NCC), ECLI:EU:C:2002:632.

[8] C. Frost, nav. delo, str. 369-370.

[9] Zadeva C-167/01, Kamer van Koophandel en Fabrieken voor Amsterdam v Inspire Art Ltd, ECLI:EU:C:2003:512.

[10] C. Frost, nav. delo, str. 370.

[11] Zadeva C-210/06, CARTESIO Oktató és Szolgáltató bt., ECLI:EU:C:2008:723.

[12] Zadeva 81/87, The Queen v H. M. Treasury and Commissioners of Inland Revenue, ex parte Daily Mail and General Trust plc, ECLI:EU:C:1988:456.

[13] P. Weingerl, nav. delo, str. 72.

[14] Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21, 18/23 – ZDU-1O, 75/23 in 102/24.

[15] P. Weingerl, nav. delo, str. 76.

[16] J. Prostor, nav. delo, str. 37.

[17] Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS, št. 56/99, 45/08 – ZArbit in 31/21 – odl. US.

[18] B. Rajgelj, nav. delo (2007), str. 214.

[19] P. Weingerl, nav. delo, str. 86-88.

[20] B. Rajgelj, nav. delo (2006), str. 5-24.

[21] P. Weingerl, nav. delo, str. 89.

[22] Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o določenih vidikih prava družb, UL L 169, 30/06/2017, p. 46–127.

[23] J. Prostor, nav. delo, str. 40-41.

[24] Prav tam.